Palača Gabrielli

 

Arheološka zbirka

Arheološka razstava priča o najstarejših pomorskih poteh in povezavah med prebivalci severozahodne Istre in prebivalci sosednjih obal Jadranskega morja. Razstavljene so najdbe neolitske keramike iz jam na Tržaškem Krasu in v Istri, ter bronastodobni predmeti, pridobljeni med arheološkimi izkopavanji v Kaštelirju nad Kortami pri Izoli in Piranu.

Stiki s sosednjimi morskimi obalami so bili posebej živahni v starejši železni dobi - halštatu -, o čemer pričajo tudi razstavljeni predmeti, ki so bili najdeni v Kaštelirju nad Kortami nad Izolo, med njimi tudi apulski krater iz 6. stol. pr. n. št.

Predstavljeni so tudi rimski arheološki materialni ostanki, najdeni na področju številnih obmorskih vil. Ob naselbinskih ostankih na kopnem so pod steklenim tlakom, ki simbolično ponazarja gladino morja, predstavljeni antični in poznoantični predmeti, ki so bili pridobljeni na različnih mestih ob slovenski obali med arheološkimi pregledi morskega dna, podvodnimi izkopavanji ali pa naključno v mrežah ribičev oziroma med potapljanji posameznikov.

    


Kulturna zgodovina

Ladijski modeli patra Gabrijela Gruberja
Gabrijel Gruber je bil rojen leta 1740 na Dunaju. Bil je strokovnjak za hidrotehniko in arhitekturo, poznal pa je tudi osnove pomorstva in pomorske zgodovine.


Leta 1769 se je zaposlil na Mehanični šoli v Ljubljani, kjer je poučeval matematiko, mehaniko, hidravliko in inženirske vede. Poleg ladjedelništva so na šoli spoznavali tudi delovanje pristaniških naprav in objektov. Za pedagoško delo na šoli je bilo treba nekatera učila izdelati. Tako so nastali tudi tu predstavljeni ladijski modeli, ki  naj bi jih v letih 1774–1783 izdelal Spirito Vigo s sodelavci.

   


Votivne podobe pomorcev
Mornarji in ribiči, vajeni nadčloveških naporov in drznih pomorskih potovanj, so se pred odhodom na morje v njih zaobljubljali in se svojim zaščitnikom predvsem sv. Mariji, sv. Nikolaju, sv. Blažu idr. priporočali, ob srečni vrnitvi v svoj domači kraj pa jim v zahvalo darovali podobo.


Največja zbirka mornarskih ex votov je ohranjena v zakristiji župnijske in romarske cerkve Marijinega prikazanja v Strunjanu, nekaj izvirnikov iz te cerkve pa hrani tudi Pomorski muzej "Sergej Mašera" v Piranu, kjer so razstavljene tudi kopije strunjanskih mornarskih votivnih podob.


Zbirka ladijskih polen
Med dragocene pomorske starine poleg mnogih predmetov, instrumentov in umetnin z odsluženih ladij sodijo tudi ladijske polene. Polene (fr. la poulaine – ladijski kljun) so lesene skulpture, ki so nekdaj krasile premce oz. ladijske kljune vseh tipov lesenih ladij od preprostih ribiških čolnov do tovornih, bojnih in piratskih ladij. Pojav okraševanja ladijskih kljunov z raznimi figurami je prisoten skozi tisočletna obdobja razvoja ladij in se je predvsem v severnoevropskih deželah ter Franciji in Angliji ohranil do danes, čeprav je izgubil prvotni mistični oz. religiozni pomen, velikokrat povezan tudi s praznoverjem in tradicijo, in ima predvsem estetsko funkcijo.

   


Ribištvo

Morsko ribištvo, kamor štejemo ribolov in ribjo predelovalno industrijo, ima na slovenski istrski obali dolgo tradicijo. Že od 10. stoletja so si ribolovno pravico delile komune in zemljiška gospostva. Piranska komuna je imela v posesti štiri ribje rezervate, ki jih je vsako leto dajala v zakup piranskim zasebnikom. Slednji so jih oddajali ribičem, od katerih so prejemali za plačilo del vrednosti ulova.

V srednjem veku so ribiška plovila bile predvsem barke veslače. Te so bile odprte in so jih poganjali s tremi ali štirimi vesli, občasno pa z majhnimi jadri, katerim se je kasneje pridružilo krmilo. Med opremo so imele tudi sidro z vrvjo, pokrivalo iz platna in drugo. Imenovale so se bragoci, bateli, topi, batelini in sanduli.

V 2. polovici 19. stoletja so začeli vzdolž jadranske obale odpirati niz tovarn za predelavo plave ribe. Pravi razmah ribje predelovalne industrije v Slovenskem primorju pa se je začel po priključitvi cone B STO k Jugoslaviji. Surovino, predvsem plavo ribo, je ribja predelovalna industrija že od leta 1947, ko so bili v Jugoslavijo odpeljani vsi boljši čolni in ladje njenih flot, dobivala zlasti od zasebnih ribičev in dveh ribolovnih podjetij – izolske Ribe in piranskega Ribiča, nekaj pa tudi od ribiških zadrug.

  


Zgodovina pomorstva

Slovenski pomorščaki v mornarici Avstro-Ogrske
Avstrija je začela vojno mornarico načrtno razvijati šele po porazu Napoleonove vojske leta 1814. Tedaj je bil njen center še v Benetkah, po razglasitvi Neodvisne beneške republike leta 1848 pa so ga za kratek čas preselili v Trst, kamor se je za 10 let preselila tudi Vojnopomorska akademija. Po letu 1856 je postalo najpomembnejše vojaško pristanišče in oporišče vojne mornarice Pulj.


   

Med pomorščaki različnih narodnosti, ki so služili v vojni mornarici, so bili tudi Slovenci. Številni so bili v mornarico vpoklicani kot vojni obvezniki, veliko pa se jih je odločilo za šolanje na mornariških podčastniških šolah in vojnopomorskih akademijah. O slovenskih pomorščakih in življenju pomorščakov v avstrijski oziroma avstro-ogrski mornarici pripoveduje tudi zbirka. Razstavljeni so ladijski modeli, navtični predmeti, uniforme, dnevniki, spominki ter drugi osebni predmeti pomorščakov.

  


Slovenski pomorščaki 1918–1945
Zbirka govori o slovenskih pomorščakih, ki so v obdobju od konca 1. do konca 2. svetovne vojne pluli v vojni ali trgovski mornarici Kraljevine Jugoslavije, o pomorščakih, zlasti Primorcih in Istranih na italijanskih vojnih in trgovskih ladjah ter o Slovencih, ki so se v času 2. svetovne vojne vključili v Mornarico NOV. Zbirka skuša obiskovalcu približati način življenja in kulturo pomorščakov ter njihove življenjske zgodbe v času 2. svetovne vojne. Govori s pomočjo predmetov, ki so jih pomorščaki uporabljali, izdelovali ali pa so bili z njimi tesno povezani.

   


Marinistično slikarstvo
Zbirka likovnih del z marinistično tematiko je nastala z intenzivnim in sistematičnim zbiranjem slik po Primorski, Sloveniji in v zamejstvu. Ob bežnih topografskih pregledih stvaritev marinistov se je izkazalo, da tako zbrana in prvič obravnavana likovna dela pravzaprav predstavljajo pomembnejše dosežke tega žanra iz 2. polovice 19. stoletja in 1. polovice 20. stoletja, ki so se ohranila v Sloveniji. Zanimiva so tako zaradi umetniške vrednosti kot tudi zgodovinske dokumentarne sporočilnosti.

   

 


Odkrivanje izvirnih stenskih poslikav

 

V pritličju palače Gabrielli se nadaljujeta odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav v neoklasicističnem slogu iz polovice 19. stoletja.